Pandora Seminar d.o.o.: Iz ozadja.....na oder in kolena se mi tresejo že sedaj ;-)

VSTOPNICE NAROČITE NA:
pandoraseminars@gmail.com (23.5.2014) ali 031 640 546

"Stopam po novi poti v življenju . Ponovno sem našla, tisto kar sem že skozi imela - sebe. Modrejšo, mirno, srečno, zdravo in zadovoljno. <3

Foto: Sandra Adam, Foto Studio Panda
kdor zna, ta pač zna ;-)

Globoko sem hvaležna človeku, ki je stal ob meni v najhujših časih. Ko je vse začelo toniti, ko so ljudje odšli iz moje bližine, ko sem ostala brez vsega, ko so odpadale maske in sem vsa prestašena opazovala, v kakšnem svetu živim. Ko sem se začela smiliti sama sebi; ko v danem trenutku nisem videla rešitve; pomislila sem, da nimam več smisla biti tukaj; ko sem klicala zdaj že bivše prijateljice in se nobena ni odzvala. Spraševala sem se: za koga? za koga se mečem po zobeh, se trudim, borim....bilo je kot na vijugastem toboganu. Gor in dol, levo in desno...metalo me je v vse stani. Nisem čutila tal pod nogami in počutila sem se izgubljeno. Potrebovala sem "kompas", ki bi mi pokazal, kje stojim in kam naj grem. Vse sem držala v sebi. Okolica me je samo opazovala in govorilo se je marsikaj. Očitno so vedeli o meni več, kot jaz sama. Tipično.
Po eni strani me je bilo sram priznati, da sem "padla". V lastnih očeh nisem bila vredna. Tlačili so me občutki krivde, vzgojeni vzorci obnašanja in največji nesmisel: da moram ugajati okolju in da moram biti z nekom skupaj, da bom srečna. Vsakemu ustreči. Biti VEDNO dobra, nasmejana in prijazna. Kot da nimam pravice nekaj odkloniti ali reči NE. Ker bom v tem primeru "kaznovana" z izločitvijo. Mislim, da sem v tistem obdobju bila svetovna prvakinja v samosabotaži. Moja merila morale so bila tako visoka, da so me skoraj pokopala. Perfekcionizem me je skoraj pokopal.
Nisem in nisem hotela sprejeti bolezni. Bolezni modernega časa - pregoretosti na vseh ravneh. Imela sem več sreče kot pameti. Preiskave v bolnici so razkrile še druge bolezni, ki so se tiho širile po mojem telesu.
Po neskončnih urah pogovorov na Skypu, morju solz, celo četo napisanih zvezkov lastnih misli o prihodnosti, strahu in milijonov vprašanj, prošenj, samoanalize in določenem času, sem doživela lastno razodetje. Razodetje, ki ga nosim s seboj v vsakem trenutku. Moja prelomnica je bila novembra 2011. Imenujem jo "pred Kristusom". Kot da prej nisem "živela".
Dobila sem odgovor na moje vprašanje "za koga?" Čisto preprost odgovor: ZASE. "Po Kristusu"

Če jaz ne bom poskrbela zame, nihče ne bo. Žal nimam več te možnosti, da bi zavrtela telefon in poklicala moje najdražje, mamo ali očeta in rekla: pomoč potrebujem (takšno ali drugačno). Ker jima lahko grem samo prižgati svečko in se jima v mislih in srcu poklonit, da sta mi dala življenje. To je največje darilo, ki ga imam. Tudi otrok nimam, ki bi dali smisel mojemu življenju. En čas sem imela celo idejo, da bi si nabavila psa. Da bi se me vsaj nekdo razveselil, ko pridem domov. Pa sem to idejo hitro zavrgla, ker bi bil pes bolj bogi, ker sem malo doma.
Kaj bom naredila s svojim življenjem, je moja domena in odgovornost. Se bom prepustila samopomilovanju? Sedela v kotu in še po možnosti, tako kot to počne ogromno ljudi, rekla, ne zmorem, ne znam, nimam denarja za nov začetek, nihče mi ne pomaga??? NE, nikoli več tega nebom dopustila. Ker sem močnješa kot kadarkoli prej. Modrejša za življenjske lekciije, ki sem jih zelo hitro mogla izkusit. Kaj bom naredila?
Uporabila bom popolnoma vse kar znam, kar zmorem, modrost izkušenj, vse talente in sposobnosti, da živim tako, kot si VSAK zasluži in mu pripada: SREČNO, NASMEJANO (v celem življenju se nisem toliko smejala kot zadnje leto in pol - smejalne gubice so najlepše!!), POLNO IN HVALEŽNO.

Kava v Tildos-u, Maribor

Ti močni občutki, ki so konstantno v meni, se želijo širiti navzven. Ne vem kako bi to sploh lahko opisala z besedami. Lahko primerjam s prispodobo, da bi najraje objela svet in rekla: "ne skrbi, vse je vredu. Zbudi se in živi. Ker živ s tega sveta ne boš odšel! Daj si duška! Veseli se. Ustvarjaj, kar si želiš. Preživljaj se s tem, kar resnično rad počneš in čutiš, da je del tebe. Z vsem srcem. Pomagaj ljudem, ki potrebujejo tvojo pomoč. Ker nekega dne ali večera boš imel svojih zadnjih par minut. Kaj boš rekel takrat? Piii**, kaj nisem tega naredil, ali zakaj nisem bolj vztrajal ali zakaj sem poslušal druge namesto sebe? Zakaj sem nisem pobotal (s komerkoli pač)? Zakaj si nisem upal? Ko bi le prej vedel, da je res tako preprosto biti.....

To je le košček iz mojega mozaika. Vidim celo sliko. In slika je čudovita.

Mogoče me bodo sedaj nekateri vsaj malo razumeli, zakaj mi je ta človek tako drag. Ker je resnično pravi mojster, ki ti pomaga razkriti lastni kompas ali zaklad, ki leži v vsakem človeku. Ko ga enkart odkriješ, se vse spremeni. Na bolje. Ker te več ni ničesar strah. Ker VEŠ, da lahko uresničiš svoje sanje in živiš tako, kot si želiš. Brez občutka slabe vesti ali krivde, da si komurkoli dolžan polagat račune za svoje življenje.
Lahko samo rečem: pusti ali vzami. Samo me ne poskušaj spreminjat. Ker to znam sama.
Ja, in sedaj bom še napisala tole: oragniziram seminar, ki ga bo vodil ta moj prijatelj -Mel Gill.
In sicer 25. maja v Hotelu Habakuk. Seminar se imenuje ZNANOST BOGATENJA. In da nebo pomote: ne samo v materialnem smislu. Bogastvo ima veliko vidikov. Najpomembnejše bogastvo je v tebi!!! Naučil nas bo, kako to prebuditi in živeti. Brati knjige je čudovito. Ampak poslušati človeka, ki je za moje pojme "enciklopedija na dveh nogah" je pa popolnoma druga pesem!!
Ko pomislim samo na to, da bom mogla stopit na oder in vas vse pozdravit, se mi tresejo kolena
Jaz bom tam, ker vem, da je to dobro zame <3 <3 <3